Slovenian  English
Vaša košarica je prazna!

Psihoterapevtkini nasveti za sočutno starševstvo

Še predno v roke dobimo dolgo pričakovano štručko, si zamišljamo, kako se bomo igrali, imeli radi, kaj vse bi lahko počeli in tudi, kako si želimo vzgajati. Išemo prijazne in uporabne nasvete, ki bi nam pri tem pomagali, iščemo odgovore na vprašanja, ki jih prej nismo poznali. Ker vemo, da si vedno želite izhajati iz ljubezni, smo za nekaj nasvetov prosili idejno vodjo izobraževanj iz sočutnega starševstva Katjo Knez Steinbuch.

Kakšni so glavni principi sočutnega starševstva?

Sočutno starševstvo se vedno začne pri sebi, stiku s sabo, s svojim telesom, občutki in razumom. Poenostavljeno bi lahko rekli: srečen starš, srečen otrok. Dostikrat za prikaz osnovnih principov omenjamo trikotnik, kjer poudarimo povezanost s sabo, povezanost s partnerjem in povezanost z otrokom. Vsi ti odnosi so izjemnega pomena in ključni za to, da se otroci in starši čutijo izpolnjene, ljubljene in varne.

Sočutno starševstvo se začne že zgodaj, pri dojenčku in v tujini za to obdobje uporabljajo izraz povezovalno starševstvo. Slednje spodbuja močan stik staršev z otrokom že od rojstva: veliko fizične bližine, odzivnosti, nežnosti, skupnega spanja, nošenja otroka in tudi dojenja. To je sicer obdobje, ko mamice ob vsej prijetni bližini kar rade pozabijo nase, zato je spodbujano tudi ravnovesje: da starši ne pozabijo nase, da se spočijejo, poslušajo sebe in svoje intuicijo in čim manj druge.



Specifika sočutnega starševstva je morda v tem, da tako kot relacijska družinska terapija verjame v to, da otrok s svojim – včasih morda absurdnim, ekstremnim, trmastim, navzven napornim – vedenjem vedno kliče starša, da ga umiri, mu postavi mejo in mu s tem izkaže varnost in vrednost. Ko otroci pritiskajo na naše rdeče gumbe oziroma nam dvignejo pritisk je to nezavedno. To počnejo zato, da bi se tudi starš soočil s svojimi slepimi pegami, oziroma notranjimi nezavednimi vsebinami. Tako je vsak otrok dragocen tudi za to, ker omogoča družini nenehno rast – če se za to zmore odločiti.

Kako je v sočutnem starševstvu s trmo? Kako pomiriti otroka, ki se trma?

Ko je otrok čustveno vznemirjen, predvsem potrebuje ob sebi starša, ki te trme ne vzame osebno in zmore ob njej ostati miren in jasen. Če to ne gre, pa je dobro, da vse kar čuti, prepozna in podeli s partnerjem. Trma je namreč izraz otrokove organske nezmožnosti, da se umiri. Z njo vedno daje signal, da potrebuje nekoga, ki mu pomaga. Nekateri celo pravijo, da bi besedo trma morali zamenjati z besedo stiska. Navadno se to vedenje zgodi v trenutku, ko želi izraziti upor, odpor, nestrinjanje, ali nesposobnost kaj spremeniti.

Sočutje v tem primeru pomeni dovoliti drugemu, da čuti, kar čuti. Razmejitve so prav tako ključne in v primeru trme to pomeni, da omejimo otrokovo vedenje tako, da ni nevarno drugim ali njemu samemu. Nekateri strokovnjaki predlagajo alternative in usmerjanje otrokove odvečne energije tako, da se telesno sprosti.  Ko otrok izrazi svoje telesne občutke, ali pa ko se ob nas umiri, šele lahko sledi jasen »eye to eye« pogovor, v smislu: »vidim, da si zelo želiš ostati na igrišču in se igrati z drugimi otroci, toda zdaj moramo iti. Lahko pa mi poveš, kaj vse si želiš, da drugič naredimo drugače«. Na tak način še vseeno postavimo mejo in tudi damo pozornost otrokovim občutkom. Včasih pa otrok potrebuje le telesen stik in objem in se v hipu pomiri. Reakcije otrok so v teh primerih zelo različne, zato je bistveno, da kot starši prepoznamo njihove konkretne potrebe in se odzivamo nanje.

Kako gledate na "pomirjanje" otroka z digitalno tehnologijo, igricami in risankami?

Ker smo v dobi digitalizacije, je morda slednja ena izmed največjih izzivov. Velikokrat se tako srečujemo z vprašanji, kdaj kupiti otroku telefon, tablico, kolikšna naj bi bila uporaba, pa koliko televizije je priporočeno… In tudi stroki je težko dati enoznačne odgovore, saj celo Svetovna zdravstvena organizacija že malo popušča in išče srednje poti. Do zdaj so nekako odsvetovali vse zaslone do drugega leta, za kasnejša obdobja nekako do največ dve uri dnevno v seštevku. Pričakujemo, da bodo ta priporočila kmalu spremenili. Terapevti navadno pri tej tematiki poudarjamo pomembnost jasnih dogovorov in stika z otroci. Starši, na drugi strani, se seveda srečujejo s prvimi izzivi že takoj, ko dobijo dojenčka. Želja biti dober starš morda ni še nikoli tako zelo izstopala, kot zdaj, ko si dovolimo govoriti o občutkih.

Kaj se zgodi v odnosu, ko pridejo otroci, kako je s sočutjem med partnerjema?

Včasih se pohecam, da če bi starši vnaprej vedeli, kaj vse jih čaka, bi šli na več priprav… Statistike namreč pravijo, da je partnerski odnos po prihodu otroka na veliki preizkušnji. To je namreč obdobje, kjer se partnerja lahko neverjetno povežeta, ali pa povsem oddaljita. Predvsem je lahko naporno prvo obdobje, ko je vse novo, vse prvič in so starši lahko neprespani in fizično izčrpani, kar je dobra osnova za prepire, hkrati pa prinaša tudi manko spolnosti. Poleg omenjenih težav z vsakim otrokom, prinesemo v starševstvo tudi svoje otroštvo in svoja nezavedna prepričanja, ki so pogosto boleča. Govorim o občutkih, da nismo dovolj dobri starši, da nam ne bo uspelo, da ne smemo zaupati nikomur… Toda ravno ti težki trenutki so odlična priložnost, da se partnerja o tem začneta odkrito pogovarjati in iskati skupne rešitve. V resnici je tako vsak otrok priložnost za partnerski odnos, saj zbudi v nas vse, česar se ne zavedamo, a nosimo v sebi. Ko jih naslovimo, je povezanost s partnerjem na povsem drugačni ravni, in to dostikrat opažam ravno na terapiji. Pa tudi sicer je vedno lepo spremljati pare, ki se povežejo v ponosu in sprejemanju svojega otroka – to so občutki, ki se jih sicer skoraj ne da začutiti na takšni globini, kot v eni starševski povezanosti.

Katja Knez Steinbuch je zakonska družinska terapevtka, stažistka relacijske družinske terapije, ustanoviteljica in direktorica Inštituta Vita Bona. Pri svojem delu uporablja terapevtski model, ki ga je v Sloveniji razvil dr. Christian Gostečnik. Ima zaključen podiplomski študijski program za izpopolnjevanje Zakonska in družinska terapija (ZDT). Je doktorska kandidatka ZDT in pripravlja doktorat na temo partnerske povezanosti v odvisnih odnosih. Od leta 2015 poleg družinske terapije uporablja tudi metodo EMDR – desentizacija in ponovna predelava travme z očesnim gibanjem. Njena osnovna področja terapevtskega zanimanja obsegajo psihične, fizične in spolne zlorabe v povezavi s starševstvom ter zlorabe v povezavi s partnerstvom in odvisnimi odnosi. Vključena je v reden proces supervizije in mentorstva. Je aktivna članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Kot stažistka je sodelovala z Inštitutom Zaupanje. Vodi skupine za mlade mamice, šole za starše in ima izkušnje s področja vzgoje otrok in vodenja delavnic za mlade in starše. Je strokovna svetovalka v skupini »Sočutno starševstvo« in na spletni strani Mamina maza.  Katja Knez Steinbuch je idejni vodja izobraževanj iz Sočutnega varstva. Vodi tudi start up projekt Agencija sočutnega varstva. Prizadeva si za zakonsko urejenost psihoterapije, ki bi morala biti dostopna vsem. Sodeluje s številnimi psihoterapevti. Njen moto je “sočutno, diskretno, varno”.
(Foto: VB- arhiv Vita Bona)

Kontaktirate jo lahko preko spletne strani in na telefon 041 609 888.

 


Spletno mesto uporablja piškotke. Z njimi zagotavljamo funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Več o piškotkih Se strinjam Onemogoči piškotke