Slovenian  English
Vaša košarica je prazna!

Vzgojiteljici odgovarjata: 13 strahov pred vrtcem

Porodniški dopust se počasi končuje, približuje se trenutek, ko bomo z malčkom prvič prestopili vrtčevska vrata. Pred tem se nam navadno poraja kup vprašanj, pomislekov, dvomov in strahov, o katerih smo povprašali mamice na družabnih omrežjih. Vsem skupaj in vsaki posebej se zahvaljujemo za delitev občutij.

Na vprašanja odgovarjata vzgojiteljica in mamica, Simona Dobčnik iz vrtca Litija ter vzgojiteljica Mateja Tanko iz vrtca v Ljubljani. Upamo, da bodo njuni odgovori bodočim mamicam v olajšanje pri tem velikem koraku.
 

1.  Rekli so mi, da ko bom jaz sprejela vrtec in vzgojiteljice, jih bo tudi otrok. Kaj so mislili s tem in v kolikšni meri je to res?

Simona: Drži. Otroci čutijo, kar čutijo njihovi starši. In če bo (običajno) mama zaskrbljena, vznemirjena in ne bo zaupala vrtcu, potem bo tudi otrok čutil, da nekaj ni ok. Ravno tako to velja za odnos do vzgojiteljic. Seveda je normalno, da nismo vsi všeč vsem, ampak za dobro naših otrok je pomembno, da ravno starši in vzgojitelji znamo nastopiti odraslo in odgovorno v dobro naših otrok. To pa seveda ne pomeni, da starši ne smejo potočiti solz, ko se poslovimo od otroka ipd. Pomembno je le, da tega ne pokažemo otroku. Še bolj pomembno pa je, da vse svoje strahove, skrbi ipd. zaupamo vzgojiteljici in pomočnici in se z njima pogovorimo. Ne samo na začetku, ampak vedno, ko se pojavi dvom.

Mateja: Pomembno je, da starš zaupa vrtcu in vzgojiteljicam, saj je velikega pomena, kakšno energijo starš izžareva pred otrokom ob vstopu v vrtec. Če starši oklevajo oz. se čuti nezaupanje do vrtca in vzgojiteljic, to otrok čuti in je uvajanje zagotovo oteženo oz. daljše.

2.  Bala sem se brezčutnih vzgojiteljic, ki mojega otroka ne bi potolažile, če bi jokal.

Simona: Brezčutna vzgojiteljica v vrtcu zagotovo nima kaj iskati. Močno upam, da v slovenskih vrtcih takšnih ni.
Kadar otrok joka je neka normalna reacija, da ga vzameš v naročje in potolažiš. Sploh na začetku, ko otrok šele pride v vrtec in ga tudi vzgojiteljice še ne poznamo in posledično ne vemo ali je jok upravičen ali zgolj iskanje pozornosti, izraz trme,… Kasneje pa se včasih tudi ravna po principu »naj se izjoče«, če gre za trmo. Ampak to v primerih, ko otroka že dobro poznaš in veš, da druga stvar ne pomaga. Po koncu »trmarjenja« pa si vzameš čas in se z otrokom pogovoriš.
V primerih, ko otrok joka zaradi bolečine, strahu, ker pogreša starše itd. pa se ga vzame v naročje in potolaži in pocrklja.

Mateja: Zagotovo si vsaka vzgojiteljica želi, da bi se otrok čim prej navadil na vrtec in bil vsesplošno zadovoljen. Že kmalu ob vstopu otroka v skupino se vidi ali bo potreboval več ali manj naše bližine, ko bo starš zapustil igralnico. Seveda se jokajočega otroka pocrklja, saj je toplina izrednega pomena. Poskuša se ga zamotiti z različnimi načini – preko igre, petja, bibarij,…  Se pa mora otrok postopoma navaditi, da ni edini v skupini in da so tudi drugi otroci, ki si želijo pozornosti vzgojiteljic, kar pomeni, da se včasih iz igralnice sliši tudi jok, kar pa ni nič narobe. Vzgojiteljica po najboljših močeh nudi pozornost in toplino vsem otrokom.
Pri tem je zelo pomembna priprava na vrtec s strani staršev. Vedno priporočam, da naj otroka že prej dajo komu v varstvo (babici, dedku, teti, prijateljici,…). S tem otrok dobi izkušnjo, da ga starš pusti pri nekomu za nekaj ur in ga potem pride iskat. To zagotovo pripomore k otrokovi  samozavesti, kot pa če npr. ves čas preživlja samo z mamo in/ ali očetom.

3.  Koliko časa navadno traja uvajanje v vrtec? Ali se obdobje prilagaja posamezniku?

Simona: Uvajanje v vrtec se prilagaja posameznemu otroku. Običajno pa je pri nas praksa, da ne več kot 14dni. Do takrat naj bi že vsak otrok usvojil rutino, da ga starši zjutraj pripeljejo in potem vedno pridejo po njega. Je pa odvisno od posameznika, od starosti pa tudi od staršev, koliko časa imajo za uvajanje.

Mateja: Uvajanje se prilagodi posameznemu otroku. Pred vstopom v vrtec se s starši dobimo na uvodnem razgovoru, kjer nam starši zaupajo značilnosti otroka (navade, posebnosti, temperament otroka,…) in se tudi dogovorimo o okvirnem načrtu uvajanja, ki se seveda prilagaja takoj, ko otroka bolje spoznamo in ga spremljamo, kako se odziva v novem okolju, z novimi ljudmi. Uvajanje traja okvirno od 1 do 2 tedna, včasih tudi manj ali več časa.

 

 

 

4.  Novo, nepoznano okolje in neznani obrazi. Vse to radi raziskujemo, ampak iz varnega naročja mamice. Ki je tukaj ne bo. Kakšne imate izkušnje s prilagajanjem otrok na to okolje in kako mu pri tem pomagate? Je navada, da raziskuje predvsem sam ali se mu stvari poizkuša prijetno približati?

Simona: Na začetku, prvi dan, se s sodelavko običajno odmakneva in pustiva, da otrok raziskuje predvsem z mamico oz. tistim, ki ga uvaja. Naslednje dni pa mu tudi midve ponudiva igrače, ga povabiva, da sodeluje pri različnih igrah in dejavnostih. Mamico pa prosiva, da se aktivno vključuje v dejavnosti in se ukvarja tudi z drugimi otroki. Otrok kmalu ugotovi, da če to počne mama, potem je sigurno uredu. Ko pa mama odide, je deležen več pozornosti, da se mu olajša prve dni. Običajno so tudi otroci, ki so v vrtcu že dlje časa, bolj pozorni do novincev in jim skušajo olajšati prve dni v vrtcu.

Mateja: Moja praksa je, da otroka v začetnih minutah/ urah pustim, da sam raziskuje igralnico, si ogleda kotičke, igrače, ostale otroke,… Nato pa se s sodelavko postopoma skušava približati preko igre, petja, plesa, bibarij,…  Večina otrok je zelo radovedna in nimajo strahu pri menjavi okolja in novimi obrazi; vse jih zanima in vzgojiteljice takoj pridobimo njihovo pozornost. Otrokom, ki pa imajo več strahu in so bolj »prilimani« na mamo/ očeta, pa enostavno damo več časa. Pomembno je, da ne silimo prehitro vanj in za vsako ceno. Približaš se mu bolj posredno, ko opazuje dogajanje v skupini, stik z ostalimi otroki,…
 

5.  Mamice najbolj skrbijo bolezni, da bi bili otroci veliko bolani ob vstopu v vrtec. Vemo, da določene otroške bolezni, vse po vrsti, otroci slej ko prej dobijo ravno v tem obdobju. Kakšno je vaše mnenje glede tega?

Simona: Strah staršev povsem razumem in tudi sama sem se tega pri svojih otrocih najbolj bala. Na žalost se določenim otroškim boleznim ne moremo izogniti in za nekatere je bolje, da jih dobijo ravno v predšolskem obdobju. Glede ostalih bolezni (viroze itd.) pa je tako, da je v vrtcu skupina otrok in se virusi hitreje in lažje prenašajo kot pa doma, zato se velikokrat sliši »zdaj, ko ga boste dali v vrtec, bo pa kar naprej bolan«. V vrtcu se trudimo, da širjenje bolezni preprečimo, ampak žal vedno ne gre. Na žalost se velikokrat dogaja, da starši otoka ne pozdravijo do konca in potem se virus širi dalje. Še vedno se prevelikokrat zgodi, da dajo starši otroku zjutraj Calpol in ga pošljejo v vrtec- samo, da zdrži. Čeprav dobro vemo, da tudi odrasli potrebujemo mir in počitek, ko smo bolni. Premalokrat se zavedajo, da kljub temu, da v vrtcu vse poteka preko igre, to otroku še vedno predstavlja napor. Običajno pa je najbolj kritično obdobje prvo leto vrtca. Kasneje se stanje umiri.

Mateja: V vrtcu je zagotovo več možnosti za prenašanje virusov oz. otroških bolezni in pri tem ne vidim nič nenavadnega. Je pa tudi odvisno od otrokove splošne odpornosti, počutja v vrtcu,… So otroci, ki velikokrat zbolijo in so otroci, ki so zdravi večino predšolskega obdobja. Se pa tudi velikokrat bolni otroci sčasoma učvrstijo, npr. v starostni skupini 2-3 je običajno veliko manj odsotnosti zaradi bolezni.

6.  Predno gredo otroci v vrtec se doma uspavajo na različne načine. Od nošenja, dojenja in božanja, včasih uspavanje traja celo uro. Vse mamice smo prepričane, da naš v vrtcu sigurno ne bo spal. Ali pa bo jokal do onemoglosti, ker mu ne bo nihče pomagal se uspavati. Največkrat potem ugotovimo, da otroci že zelo kmalu kar sami lezejo na ležalnik k počitku. Kako se lotite začetkov uspavanja in ne nazadnje, zaupajte nam skrivnost, kako vam uspe?

Simona: Tu ni nobene skrivnosti. Otroka položimo na ležalnik in zaspi. Res je, da nekateri želijo, da sediš zraven, nekateri potrebujejo božanje,…ampak nekih težav glede tega ne opažamo. Vsak dan preberemo pravljico, zapojemo pesmi ali pa predvajamo umirjeno glasbo. Nekateri imajo ljubkovalne igrače, ninice, dude. To je to. Doma pa verjamem, da je stvar popolnoma drugačna. Tudi pri meni. ☺

Mateja: Velikokrat je način in trajanje uspavanja v vrtcu drugačno/ enostavnejše kot doma. Za večino otrok je prvi počitek v vrtcu še vedno »nekaj čudnega« in prve dni oz. dokler je potrebno, smo vzgojiteljice zraven – božamo, pojemo, stiskamo,… Četudi je otrok navajen zaspati v naročju oz. na kakršen koli drugačen način, ga počasi navajamo, da zaspi sam. Nekateri to osvojijo takoj, drugi malo kasneje. Vsi pa spijo. ☺ Kako nam to uspe? Je lažje, ker nismo tako čustveno vpleteni, kot starši. Pa vztrajni smo.

7.  Skrbi nas, da bodo naši otroci lačni.

Simona: Tu je zopet veliko odvisno od posamenika. Nekateri z neješčnostjo kažejo upor ob uvajanju, ampak to se s časoma konča, nekateri so zelo izbirčni in tudi doma ne jedo veliko, nekateri pa v vrtcu starše celo presenetijo in jedo stvari, ki jih doma tudi poizkusijo ne. Pomagamo jesti otrokom, ki tega še ne znajo ali zmorejo sami. Pri starejših, ki to že znajo, pa se trudimo, da bi vsaj poskusili »eno žličko«, da se navadijo na nov okus ali pa samo ugotovijo ali jim res ni všeč ali ne želijo zato, ker prijatelj tega ne je. Silimo pa s hrano ne. Otrok naj poskusi, če mu ni dobro, pa naj pusti. Večkrat bo poskusil, večja je verjetnost, da bo s časoma začel jesti. Je pa tudi pri nas odraslih tako, da nam nekatere jedi preprosto niso všeč in jih ne jemo. In pri otrocih je ravno tako. Pomembno pa je, da smo jim starši za vzgled in se jim trudimo ponudit raznoliko prehrano.

Mateja: »Čredni nagon« zagotovo pomaga, če ne takoj prve dni, pa kasneje, ko se otroci začnejo uriti v samostojnem hranjenju s priborom. Kar pogosto je, da otrok v prvih dneh odklanja hrano, ampak tudi hitro mine, saj dojamejo, da če ne jejo, so lačni in ni prijetno. Otroke se spodbuja in jim pomaga. Če otrok vseeno odklanja hrano, se ga ne sili, ampak mu damo čas, da se v vrtcu najprej sprosti. Običajno je to v nekaj dneh, redko dlje. Gre pa otrok prve dni uvajanja prej domov, tako da ga v primeru neješčosti, starši doma nahranijo malo bolj.

 

8.  Buške, praske, kasneje tudi ugrizi se dogajajo. Kako se skrbi za varnost otrok pred poškodbami?

Simona: Vse to je, žal, sestavni del vrtca. Trudimo se, da do tega ne prihaja, pa vendar se včasih zgodi. Za varnost se skrbi predvsem tako, da skušaš imeti ves čas na očeh vse otroke in pa tako, da ni v sobi ostrih predmetov in stvari, ki so za otroke nevarne. Ker sva v oddelku dve osebi za najmanj 12 in največ 24 otrok (odvisno od starosti) se žal zgodijo tudi praske, buške,… Za vsako tako stvar staršem povemo in glede na njihov odziv se potem zadeva ureja dalje. Večina jih sprejme to kot stvar, ki spada zraven ali pa s stavkom »ah, kolikrat bo še padel ali padla«, nekateri pa se odzovejo veliko bolj burno in z njimi se potem pogovorimo in skupaj pridemo do rešitve. Je pa skrb za varnost pri našem delu zelo velika.

Mateja: Jaz pravim, da moramo imeti vzgojiteljice »oči okrog glave« in to je tudi moj napotek vsaki novi vzgojiteljici. Odreagiramo vedno, ko lahko, smo pa včasih tudi prepozne, saj so otroci zelo hitri in nepredvidljivi. Tudi iz bušk in prask se otroci učijo in tudi to je del vsakega otroštva. Cilj je, da otroci medsebojne konflikte rešujejo sami, tako se učijo, sploh pri starejših otrocih. Pomembno je, da otroci vseh starosti vedo pravila in vrednote, ki jih cenimo v naši skupini in jih z izkušnjami osvajamo in utrjujemo.
 

 

9.  Mamice se bojimo, da se z našim otrokom nihče ne bo hotel igrati.

Simona: Vključevanje otroka v igro je pogojena tudi s starostjo otroka. V prvih letih je za otroke značilno, da se igrajo predvsem sami. Kasneje pa igra postaja že bolj simbolna in se začnejo postopoma igrati v dvojicah, skupinah. Strah, da bo otrok izločen, je odveč. Nekateri so res bolj sramežljivi, morda bolj samotarski in potrebujejo pomoč pri vključevanju, ampak zato smo tam vzgojiteljice in vzgojitelji, ki jim pri tem pomagamo. Je pa tako, da smo tudi odrasli nekateri bolj družabni nekateri manj. In tako je tudi z našimi malčki.

Mateja: Otroci se razlikujejo v karakterju in temperamentu, nekateri so bolj vodilni in se nimajo težav izpostavljati, spet drugi so bolj sramežljivi in vodljivi. Takšni so in vsak najde svojo vlogo, tako kot odrasli. Otroci običajno ne izločijo nobenega, kvečjemu se otrok, ki je bolj sramežljiv, sam umakne in se sam ali v paru tudi bolje počuti. Vzgojitelji skušamo enakovredno vključevati vse otroke, sramežljive malo bolj spodbujati – preko socialnih iger, petja, pripovedovanja, ustvarjanja,… Nikogar pa ne silimo, saj lahko pride do nasprotnega učinka.


 

 

10.  Vsi smo samo ljudje, eni so nam bolj, drugi manj simpatični. Kako poskrbite za strokovnost pri svojem delu, če vam otrok ni simpatičen?

Simona: Vsaka vzgojiteljica ali vzgojitelj, ki je pri svojem delu strokoven mora delati po principu, da so vsi otroci naši. Verjetno je kdaj komu kdo ljubši od drugega, morda kdo manj ljub, ampak kot odrasli in strokovnjaki na svojem področju ne smemo dopustiti, da se to kaže tudi pri delu z otrokom.

Mateja: Vsak otrok je svojevrsten, s pozitivnimi in tudi malo manj pozitivnimi karakteristikami. Sprejmemo vse in pri vsakemu iščemo in izpostavljamo predvsem dobre lastnosti in stvari, v katerih je otrok močen oz. uspešen. Pri malčkih je pa več ali manj najpomembnejša toplina, zato se vsi najraje ckrljamo.

 

11.  Otroci včasih naredijo tudi kaj narobe. Včasih zanalašč. Kakšni načini "kaznovanja" so za vas primerni in še sprejemljivi?

Simona: V prvi vrsti je pogovor. Včasih je že to dovolj, da se nezaželjene stvari ne dogajajo. Včasih pa je potrebna tudi kazen. Letos sva se s sodelavko pogovorili z otroki in jih vprašali, kakšno kazen bomo dali tistemu, ki ne bo upošteval naših pravil. Odločili so se, da se usede na stol za toliko časa, kolikor je star. 1 leto – 1 minuta. Zaenkrat se je to izkazalo za uspešno. Seveda se mu prej jasno pove, zakaj je kaznovan. Mislim, da so takšne kazni običajne tudi po drugih vrtcih. Verjetno pa ni potrebno pudarjati, da fizična kazen ne sodi v vrtec. Nikoli.

Mateja: Pomembno je postaviti meje in biti pri njih dosleden. Otroci potrebujejo red in rutino, tako je tudi v vrtcu, saj jim to daje občutek varnosti. Ko otrok nekaj »ušpiči«, mu energično povemo, da je to nesprejemljivo. V praksi je to tako, da neko stvar ponovimo neštetokrat, dokler ne zaleže. Poskusimo tudi npr. da otroku odvzamemo ljubo igračo/ aktivnost za določen krajši čas oz. da ga izključimo iz aktivnosti in seveda povemo, zakaj smo to storili. Način »kaznovanja« je odvisen tudi od otrokove starosti, pri malčkih je predvsem z odločno prepovedjo nečesa. Moramo pa vedeti, da otroci pri tej starosti (1-2) že dobro razumejo kaj je prav in kaj ne. Prav tako ne smemo pozabiti na pohvale pri sprejemljivem vedenju in ob pravem trenutku.

 

12.  Se vam dozdeva, da otroci v vrtcu zelo pogrešajo starše?

Simona: Ne bi rekla. Če doma dobijo dovolj pozornosti in jih starši vključujejo v svoje ali pa družinske aktivnosti teh težav ni. Se zgodi, da včasih kdo potoži, da pogreša mamico, očka. Takrat si vzameš čas in ga pocrkljaš ter mu nameniš malce več pozornosti. Starši so le starši in njih imajo otroci najraje.

Mateja: Večina otrok zelo rada hodi v vrtec in uživa v vseh aktivnostih, je pa zagotovo najbolj vesel, ko gre domov, saj je družina vendarle najpomembnejša.

13.  Imate kakšen nasvet za mamice, ki se bodo s solzami v očeh poslavljale od otroka?

Simona: Nikoli ne pustite, da otrok vidi vaše solze ob slovesu. To mu bo le škodilo. Kot mama vem, da je težko, ampak poslovite se z nasmehom na obrazu, za prvim ovinkom pa se izjočite, kolikor vam srce poželi. Pomembno pa je, da zaupate vrtcu, vzgojnemu osebju, ker le tako bo uvajnje uspešno in lažje za vas in vašega otroka.

Mateja: Čas za »ločitev« je neizogiben. Sprejmite ga pozitivno in odločno.

 

ZAKLJUČEK: Zakaj je po vašem mnenju vrtec za otroka koristen? in za mamico?

Simona: Koristen je predvsem iz vidika socializacije in usvajanja različnih veščin, spretnosti, ki se nam zdijo samoumevne. Seveda pa se otrok v vrtcu nauči ogromno stvari, ki mu kasneje koristijo v šoli in življenju nasploh. Misel R. Fulghuma » Vse, kar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu.« pove veliko.
Starši pa običajno damo otroke v vrtec, ker potrebujemo varstvo. Zraven pa dobimo ogromno podporo pri vzgoji, ki pa se, ne pozabimo, vedno začne doma.

Mateja: Najpomembnejša je socializacija s svojimi vrstniki, pa tudi vse aktivnosti, ki jih otrok doživi v vrtcu ga bogatijo in polnijo z izkušnjami. Mami ima tudi ponovno čas zase, za svojo službo, stvari, ki jo veselijo,…

 

 

 


Spletno mesto uporablja piškotke. Z njimi zagotavljamo funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Več o piškotkih Se strinjam Onemogoči piškotke